FIŠ - Fakulteta za informacijske študije

O fakulteti

FIŠ v številkah

Leto ustanovitve: 2008
Fakulteta: zaposlenih 55 ljudi; 11 strokovnih sodelavcev in 44 visokošolskih učiteljev, sodelavcev oz. raziskovalcev
Študentje: 239 študentov in 223 diplomantov
Knjižnica: približno 7000 knjižničnih enot
Raziskave in projekti: več kot 30 aktualnih raziskav in projektov
Nagrade:

POZDRAVNI NAGOVOR DEKANA na Uvodnem tednu v akademsko leto 2018/2019

Spoštovane gospe in gospodje,
Spoštovani kolegi in kolegice, profesorji in študenti,
dragi bruci, ki ste tisti, zaradi katerih smo se danes zbrali vsi skupaj!


Štejem si v posebno čast, da imam na Uvodnem tednu priložnost, da vas nagovorim kot dekan Fakultete za informacijske študije v Novem mestu in hkrati njen najstarejši profesor. Bil bi neiskren, če bi rekel, da sem vesel ob ugotovitvi tega dejstva, da sem najstarejši. Res ima to lahko določene prednosti, ko si starosta v neki akademski ustanovi, ampak to ne odtehta privilegija, ki ga imate vi mladi - polni elana – pred katerim je še celo življenje. Z nostalgijo se spomnim časa, ko sem bil v enaki vlogi kot vi danes – v vlogi »bruca«. To je bilo daljnega leta 1968-ega leta, ki je ostalo zapisano v zgodovini kot leto, v katerem se je dogajala prva in zaenkrat zadnja študentska revolucija v svetu, ki se je začela 13. maja na Sorboni v Parizu in je že junija istega leta oplazila tudi nas v nekdanji skupni domovini. Od tedaj do danes je minilo natančno pol stoletja, se pravi pol stoletja mojega nepretrganega akademskega življenja na več različnih univerzah pred prihodom na FIŠ v obdobju njegove ustanovitve. Pred prihodom na FIŠ sem predaval v Beogradu, Ljubljani in Kopru ter na več samostojnih visokošolskih ustanovah kot so Gea College, FUDŠ, FAM, EPF, FPV. Zdi se mi, da gre pri tem vendarle za neko zajetno časovno obdobje, v katerem sem nabral izkušnje, katere bi se, seveda z nujno potrebno distanco, upal danes podeliti z vami. Torej sprašujem se, kaj lahko nekdo kot jaz, ki se počasi približuje koncu svoje akademske poti, pove vam na prvi dan prihoda na fakulteto in ste še na samem začetku te iste poti? Kaj vam lahko nekdo pove, kar ne bi bilo neko nespodobno pridiganje, dolgočasno pametovanje zamorjenih starčkov, ki mislijo, da so posrkali vso modrost tega sveta že zaradi samega dejstva, da so se postarali? Kaj lahko povem, da bi to ne zvenelo kot dociranje oz. po domače povedano, da vam ne bi »solil pameti«?
Naš najhujši sovražnik v življenju je – čas. Ko si mlad, imaš občutek, da ga je dovolj. Celo življenje je pred tabo. Zato ga lahkotno zapravljaš. Tratenje časa je ena najbolj zasidranih navad ljudi - pri čemer študenti niso nobena izjema - ne glede na epoho, mesto bivanja, barvo kože, socialni status, generacijske ali kulturne razlike. Ko se postarajo, pa ljudje s čudenjem ugotavljajo – da časa ni več. Vlak za to, kar bi še hoteli storiti, je nepovratno odpeljal. A tedaj se je prepozno tepsti po glavi. Zato nam prastari pregovor pravi, da je izkustvo glavnik, ki ga usoda daje človeku šele potem, ko rata plešast. Tudi zgodovina nas uči, pravi Hegel, da nas ni o ničemer naučila. Kaj potem ostane posamezniku, da stori v takšnih okoliščinah, se sprašujemo? Preprosto to, da ne zapravljamo časa!
Carpe diem so govorili stari Rimljani. Zagrabi oz. izkoristi dan, to se pravi vsak dan v življenju! Postavljaj temelje in razširjaj obzorja! To kar lahko narediš danes, ne puščaj za jutri. Živi vsak dan, kot da je zadnji. Treba ga je nameniti smiselnim zadevam, ki so namenjene tvoji samouresničitvi in tvojemu samoizpopolnjevanju. Tvoje vodilo naj bo rek iz kultnega filma Oče na službeni poti: »svakog dana u svakom pogledu sve više napredujemo«. Vse, kar je manj kot odlično, ne šteje. Akademija je, od samega začetka v Bologni v 11. stoletju, bila in ostala - gojišče odličnosti. Ampak to, kar je danes odlično, je jutri samo nekaj že videnega - deja vu. Zato moramo biti vedno boljši, pa še boljši in še boljši...
Kaj je naš cilj oz. kam sploh gremo? V našem poslanstvu in viziji smo se v ustanovi, v katero ste danes vstopili, zavezali, da do leta 2020 postanemo »primerljivi z uglednimi akademskimi institucijami Jugovzhodne Evrope«. To je izjemno visok cilj. Da bi ga dosegli, je predvsem nujno potrebno, da nas vodijo prave vrednote in vrline, med katerimi bi vam na podlagi lastnih izkušenj položil na dušo naslednje: resnicoljubnost, akademska svoboda, avtonomnost, intelektualno poštenje, odgovornost, dostojanstvo, kolegialnost, odličnost… Za vas so to danes na prvi dan vašega študentskega življenja - samo vrednote, ideali ali vodila. Da bi postale norme vašega in našega vsakodnevnega življenja je potrebno delati, trdo delati skozi daljše časovno obdobje… Ker vaja dela mojstra, posebej v akademskem življenju, ki je, to mi lahko verjamete, bolj podobno maratonu kot teku na kratkih progah.
Če se vrnem na začetek, na katerem sem obljubil, da ne bom pridigal ali dociral, kar je tradicionalna navada vseh profesorjev, pa sem vendarle povedal nekaj besed, presejanih na situ mojih lastnih izkušenj, ki bi jih bilo mogoče tudi tako razumeti. Zato vas moram spomniti na moder nasvet Bertranda Russela, meni zelo dragega sodobnega britanskega filozofa, ki je ob podobni priliki svojim študentom povedal naslednje: edini nasvet za uspeh v življenju je, da ne poslušate nasvetov drugih! Mi bi k temu dodali še: vključno tudi s tistim nasvetom, ki ga je filozof ravnokar sam podal.


Želim vam vse dobro.
Hvala za vašo pozornost.

Dekan FIŠ
prof. dr. Dejan Jelovac

Pozdravni nagovor dekana na Uvodnem tednu v akademsko leto 2017/2018 si lahko preberete na tej povezavi.